Razstava Magde Cej in Franca Merkača v Notranjskem muzeju Postojna

Do 5. maja 2014 je na ogled razstava del Magde Cej in Franca Merkača, ki je bila odprta ob predstavitvi pesniškega prvenca Naj me beseda Andreje Blažič Klemenc, 20. marca 2014, v Notranjskem muzeju Postojna. Magda Cej je prispevala sliko za naslovnico zbirke, Franc Merkač pa je knjigo oblikoval in založil. Razstavo je odprla Tanja Jakomin Kocjančič.

Več o kulturnem dogodku na spletni strani založbe Fran: "Pesniški prvenec Andreje Blažič Klemenc presenetil Postojnčane
Povezava: Notranjski muzej Postojna

Magda Cej se je rodila leta 1960 v Postojni. Po poklicu je predmetna učiteljica likovne umetnosti in tehnike. Likovno ustvarjanje jo spremlja pri poklicnem in zasebnem delu. Je članica Društva likovnih ustvarjalcev Postojna. Slikarska dela razstavlja samostojno in okviru skupnih projektov društva. Svoj notranji svet odslikava skozi abstraktne oblike, v pestrih barvah, ki imajo pogosto kontrastni karakter. Prvo samostojno likovno razstavo je postavila leta 2010 v Kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani, istega leta je razstavljala v galeriji Epic v Postojni. Leta 2012 se je s sliko z naslovom Idea Com uvrstila na državno tematsko razstavo Tekst v podobi, ki je bila odprta v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradcu oktobra 2012, pozneje pa v dolenjskem muzeju v Novem mestu. Njene risbe so vpete v knjigah Orehek avtorice Gabriele Brovč in Naše korenine avtorice Andreje Penko. Svoje risbe prepoznava tudi na turističnih panojih v okolici Šmihela pod Nanosom. Je avtorica logotipa Šmihelskega kolesarskega krosa.
V galerijskem listu, ki je pospremil njeno prvo samostojno razstavo februarja 2012 v Kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani, je Magdalena Svetina Terčon zapisala:
»Nenadoma so barve, ki so svetle in mehke, kakor da so se osvobojene sivine vsakodnevnosti, zaživele in začele migetati pred menoj.
Na videz gre za abstraktne podobe, vendar so izrazito izmuzljiva podoba seciranega in spet zlepljenega časa.
Ves čas imamo občutek, da se pred nami lomi svetloba, da so različni svetovi razrezani na trakove, ki jih ni mogoče več sestaviti v tako zgodbo, kot si jo je zamislila avtorica.
Čeprav trdno zasidrane na platno, delujejo, kakor da se pot njihovo likovno govorico skriva še neka druga in spet druga in druga. Kakor da gre za niz podslik, ki se razkrivajo vsakomur drugače in vsakokrat drugače.
Taki smo kot Magdine slike. Na zunaj trdni, svetli, jasni, vendar se za tem skriva zdi in v globini morje zgodb.«

Franc Merkač se je rodil leta 1954 v Šmihelu pri Pliberku. Po končanem študiju psihologije in pedagogike v Solnogradu se je zaposlil pri celovškem Slovenskem znanstvenem inštitutu, kjer se je ukvarjal z jezikovnimi, sociološkimi in psihološkimi vprašanji Slovencev v Avstriji. Danes je samostojen in dejaven kot založnik in oblikovalec spletnih strani.
Slikarska dela razstavlja skupno s svojimi lesenimi izdelki v manjših samostojnih in skupinskih razstavah. V slikah zrcali svoja razmišljanja in čutenja v abstraktnih podobah. Navadno zaživi na globokem temnem ozadju barvita miselna izpoved, ki jo v trenutkih nastajanja usmerja njegova intuicija. Kljub občasni kompleksnosti miselnih procesov se izraža umirjeno, kot bi delovali procesi sprememb brez trenja. Zdi se, da se zavestno umika naučenim geometrijskim dimenzijam in skuša poudariti mnogotere soodvisnosti nekih lebdečih pojavnosti.
Lesene objekte izdeluje v tehniki ročnega struženja. Ko je leta 2000 začel s struženjem, je izdeloval všečne uporabne predmete, se vse bolj posvetil iskanju oblik naseljenih v sozvočju funkcionalnosti in estetike in medtem ustvaril nekaj umetniških objektov. Predstavil jih je v Šmihelu pri Pliberku, kjer ima svojo delavnico, Celovcu, Beljaku, Tržiču, na Prevaljah, v Škofji Loki, Slovenj Gradcu in na raznih sejmih umetnostne obrti.
Samouk ali nekoliko samosvoj je tudi v besednem ustvarjanju. Skozi štiri pesniške zbirke napoti bralca brez velikih začetnic in brez ločil, da se ujema bodisi v ekstatični breztežnosti, da pada v nova početja ali se sprehaja po dimenzionalnih presenečenjih. Merkač pravi o sebi, da je preprost človek s počasnim pogledom, da se pogosto postavi ob rob tirnic in opazuje ljudi drveti za ideologijami, prepričanji in raznimi izmišljotinami. Sprašuje se, zakaj smo ljudje taki kot smo.
Na povrhnjici Zemlje je njegova zadnja zbirka, za katero je napisala spremno besedo Andreja Blažič Klemenc in v njej menda ni našla senc. "Le vedrina. Sij pojavnosti navznoter in sij od znotraj navzven. Plamteče žarenje trenutka dogori v topel nasmešek iz bivanjske žerjavice".